Omemba: Radoš Bolčina

»V iskanju izgubljenega jezika je zgodba o nezanesljivosti spomina. Spomina, ki nas zapušča, spomina, ki nas zavaja, spomina, ki nas razdvaja. To je zgodba o nekoč in danes, o preteklosti, ki ji ni uspelo postati preteklost, in o sedanjosti, ki jo duši preteklost.«

»Avtor tako težko temo, kot je povojni razkol Slovencev, obravnava na izviren in humoren način. Dialog dramskih oseb temelji na skoraj bibličnem ponavljanju besed, besednih igrah, sarkazmu, cinizmu in ironiji.«

»Prenesti gledališko besedilo v radijski medij je zame vedno zelo vprašljiva in krhka stvar: razen očitne dialoškosti mislim, da v izraznih sredstvih ne gre za sorodni zvrsti in zato vsaka zahteva svoj način pisanja.«

»Letni kino Silvana Furlana predstavlja dragoceni kamenček v tem mozaiku, njegov utrip pa v prvi vrsti krasi srčna publika, ki bi se ji ob tej priložnosti rada iskreno zahvalila in jo obenem povabila, da še naprej skupaj z nami neguje goriško filmsko srce«

»Neverjetno živa prisotnost mlade igralske zasedbe.«

»V detajle razčlenjena vloga.«

»Optimizem, humor, materinskost in neposrednost.«

»Sinkov film se ne ukvarja toliko s preiskavo kot z metaforično osebno inventuro ter iskanjem smisla v včasih neprijetnih in celo nevarnih naključjih.«

»Izbira Radoša Bolčine za vlogo Borisa je zadetek v polno: kot gledališki igralec zna izvrstno poudariti bolj izjemne vidike Borisove običajnosti, vendar brez vsakršne teatraličnosti.«

»Režiser poleg talenta za delo z igralci izkazuje tudi izjemen estetski čut (...). Suveren in eleganten igrani prvenec.«

»Ironija in mogočnost tega razpada sta sorodni današnjemu času, ko ni več jasno, kaj je res in kaj je fake, ko nezaupanje raste in se nekdanja samoumevnost odnosov hitro razblinja.«

»Ljudje so precej hitro pripravljeni verjeti v čudež, sugerira Jóhannsson v svoji zgodbi o mladem zakonskem paru, če je ta 'čudež' odgovor na njihova skrivna hrepenenja.«

»Človek ne more živeti brez ljubezni.«

»Vse je boljše kot čakanje ...«

»Prašiča bi najlažje povzeli kot 'John Wick, ampak s pujsom' – a tak površen sinopsis ne upošteva tega, da film v resnici odpira težka vprašanja o tovarištvu, izgubi, žalovanju, spominu ...«

»Prašiča Tijane Zinajić, zmagovalni film letošnjega Festivala slovenskega filma, kljub robatemu naslovu kar 'poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov,' kot je v svoji utemeljitvi poudarila portoroška žirija ...«

»Glavni lik pripada generaciji 30-letnih umetnikov, ki za ta liberalni kapitalizem niso ravno dobrodošla generacija. Ampak dajmo reči, tudi oni preživijo, kot vse generacije.«

»Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom 'ubija' in 'kolje' vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.«

»Postane naša 'bestička', sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.«

»Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.«

»Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.«

»Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.«

»V kratkem igranem filmu Sestre režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.«

»Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.«

»Ne vem, če bi te ravno ustrelil . . . pljunil bi ti pa zihr v pijačo.«

»Bil sem nervozen, a sem preživel. V življenju sem se imel tudi že slabše.«

»Ne zdite se mi ravno tip človeka … za ustrelit.«

»Boris zunaj sebe išče odgovore na stvari, ki se dogajajo v njem samem.«

»Ključna je distinkcija med ritualom življenja, med tropom, v katerega se vse pogosteje zatekamo, in samostjo.«

»Humor je zame osmislil ukvarjanje s temi vprašanji.«